Kljub temu, da so operacije splava v Italiji že dolgo priznane v zakonu, v zadnjem času vedno več zdravnikov noče splavov, s čimer ženske prisilijo, da iščejo druge, včasih nevarne možnosti.
Potem ko je bila leta 1978 odvzeta prepoved splava Benita Mussolinija zaradi prizadevanj skupine vplivnih žensk politik, vključno z nekdanjo zunanjo ministrico Emmo Bonina, so Italijani v prvih treh mesecih po zanositvi dobili zakonodajno pravico do prekinitve nosečnosti. Splav po 90 dneh nosečnosti je dovoljen samo v primerih okvare ploda ali kadar je materino življenje ogroženo.
Takšna pravica se lahko zdi katoliški državi nesprejemljiva. Preden je zakon začel veljati, so sociologi trdili, da je splav tretji vodilni vzrok smrti žensk. Številni politiki so večkrat poskušali vrniti prepoved iz časa italijanskega diktatorja. Vendar vse navedeno ne pomeni, da je operacija splava v Italiji enostavna.
"Razmere so se v zadnjih letih poslabšale," je dejala ginekologinja Elisabetta Canitano in predsednica Vita di Donna, organizacije, ki ženskam nudi pomoč in podporo pri zagotavljanju zdravstvenih storitev.
Tako je marca letos 28-letna deklica, imenovana Valentina Magnanti, poroti zagotovila, da je 15 ur doživela peklenske muke med porodom, potem ko so ji zdravniki v petem mesecu zavrnili prekinitev nosečnosti, tudi če upoštevajo da je bil plod močno poškodovan. Še en pacient je moral poklicati policijo v bolnišnico, kjer so zdravniki po začetku operacije zavrnili splav. V drugih primerih so ženske, ki jim je bila omenjena operacija zavrnjena, poiskale nevarno zdravstveno oskrbo in tvegale svoje zdravje.
Po zakonu o odpravi prepovedi splava obstaja edinstvena klavzula, ki določa, da lahko zdravnik zavrne izvajanje splava, ki temelji na njegovih moralnih načelih. Število zdravnikov, ki opravičujejo zavrnitev splava s tem določenim zakonom, se je v zadnjih letih močno povečalo.
Massimo Gondolfini, predstavnik organizacije za boj proti splavu (Associazione Scienza e Vita), pojasnjuje naraščajoče zavračanje splava, ker večina zdravnikov meni, da je ta postopek "popolnoma nesprejemljiv in nepravičen." Organizacija, ki jo zastopa Gondolfini, meni, da "nič ne more opravičiti uboja otroka", in poziva ženske, naj opustijo idejo o splavu.
Silvana Agatone, zdravnica v bolnišnici v Rimu, ne more podpreti svojih kolegov in trdi, da je izvajanje takšnih operacij sestavni del dela ginekologa, in vztraja, da bi morala vsaka bolnišnica zagotoviti tovrstne storitve. "Zakon daje ženskam pravico do splava v varnem okolju in ne v razmerah tajnosti in nevarnosti," je dejal Agatone. Samo v regiji Lazio 80 odstotkov ginekologov zavrača izvajanje operacij splava, pri čemer se sklicuje na svoja moralna načela. Na jugu države se bo v ta postopek strinjal le vsak deseti specialist.
Glavna težava danes v Italiji je iskanje zdravnikov, ki bi pristali na operacijo splava po 90 dneh od spočetja. Po tem obdobju je potreben splav več pozornosti in previdnosti: navsezadnje sta zdravje in življenje matere v nevarnosti. Zdravstvene ustanove se pogosto zanesejo na pomoč samostojnih strokovnjakov, če njihovi delavci kategorično nočejo prevzeti takšne odgovornosti.
"V petih provincah regije Lazio sta le dva zdravnika, ki se strinjata, da bosta po 90 dneh splavila," pojasnjuje Agatone. "Preden se v tem obdobju nosečnosti odpravijo na operacijsko mizo, morajo ženske v več dneh opraviti številne preglede." Specialist še pojasni, da ženske zelo pogosto hodijo v bolnišnice v drugem mestu ali celo odidejo v tujino.
Poleg tega, ugotavlja Agatone, so mnogi zdravniki preprosto nepripravljeni na tovrstne operacije. "Na univerzah študentov, ki se izobražujejo za ginekologe, ne učijo operacije splava." Kljub temu ne smemo očitati nenaklonjenosti zdravnikov splavov v povezavi s svojimi moralnimi koncepti. Obstaja veliko zdravnikov, ki nasprotujejo splavu, da se strinjajo z njimi.
