Stotine domobrancev iz Bangladeša, ki delajo v tekstilnih tovarnah v Sant'Antimo pri Neaplju, zahtevajo, da dobijo suženjski status, saj verjamejo, da bodo le tako lahko zapustili delodajalca. Po njihovem mnenju lastniki tovarn prisilijo svoje podrejene, da delajo skoraj cel dan, ob tem pa jim plačujejo ne več kot 250 evrov na mesec.
Priseljenci, od katerih so mnogi nezakonito v Italiji, trdijo, da so jim delodajalci odvzeli potne liste, s čimer so jih prisilili, da delajo 12 ur na dan, sedem dni v tednu. Prebivalci Bangladeša so se že obrnili po pomoč k združenju 3. februarja, ki ščiti pravice priseljencev v Italiji. Predstavniki organizacije so novinarjem povedali, da so že vložili prošnjo za priznanje delavcev tovarne Sant'Antimo kot sužnje.
Mednarodna organizacija dela (ILO) je suženjstvo opredelila kot "vsako vrsto dela ali storitve, katere delovanje je narejeno proti volji delavcev z grožnjami ali kaznimi".
ILO je pred tem navedla, da ta opredelitev spada pod več kot 20 milijonov zaposlenih različna področja dejavnosti in storitev.
Po publikaciji Corriere della Sera je oktobra 2013 okrožnica Ministrstva za delo in socialno politiko pokazala, da dodeljevanja novih kvot za tujo delovno silo na trgu dela v bližnji prihodnosti ni pričakovati. V zadnjih petih letih, med katerim je Italija padla v gospodarsko krizo, se je število brezposelnih priseljencev v državi povečalo za 220 tisoč in je znašalo 383 tisoč tujcev, kar ustreza 14% celotnega števila brezposelnih.
Kljub negotovim razmeram v Italiji se je število tujih zaposlenih, zaposlenih po rednih pogodbah, povečalo na 2,3 milijona (leta 2008 je bilo njihovo število 1,75 milijona delavcev).
Kar zadeva splošne kazalnike za EU, je lani stopnja brezposelnosti med priseljenci znašala več kot 17 odstotkov (presegla je isti kazalnik med Italijani). Potem ko se je država zataknila v krizi, niso vsi tujci izgubili službe. Največ sreče so imeli delavci v sektorju gospodinjskih storitev, nekdanji zaposleni v industrijskem sektorju pa so ostali brez stalnega vira dohodka.
Danes več kot 9 odstotkov italijanskih zasebnih podjetij izvira iz držav, ki niso članice EU. Kljub dejstvu, da število takih podjetij narašča, jih večina ostaja skoncentrirana na določenih področjih dejavnosti, zlasti to velja za tujce. Po poročanju Corriere della Sera je leta 2012 skoraj polovica tujih delavcev opravljala naloge, ki niso ustrezale njihovim visokim kvalifikacijam.
Povprečna plača priseljencev iz drugih držav, ki živijo v Italiji, je znašala 330 evrov manj od plač Italijanov (968 evrov proti 1304 evrov), kljub dejstvu, da je bila pred krizo ta razlika le 226 evrov.
Presenetljivo je Corriere delle Sera ugotovil, da je bilo leta 2012 priseljencem razmeroma enostavno stalno podpisovati pogodbo, za razliko od Italijanov (39 odstotkov proti 17).
