Strast Italijanov "govori roke" je znana po vsem svetu. A kot se je izkazalo, mnoge geste nasprotujejo jeziku gluhih, ki jih uporablja na tisoče ljudi v državi. Zato naj bi vlada pripravila predlog zakona, ki bo urejal trenutno stanje.
Zmožnost "pogovora z rokami" je slavila Italijane po vsem svetu, skupaj s pico, testeninami in espressom. Italijani vsak dan kombinirajo govor in kretnje v en sam informacijski tok, v katerem roke igrajo enako pomembno vlogo kot jezik. Tega poročila sploh ne zavedajo, vendar je v očeh tujcev ta značilnost videti zelo radovedna. Čeprav se nekaterim zdi dolgočasno: posebni obrazni obrazi in kretnje, narejeni v Italiji, so pogosto v nasprotju s klasičnimi kretnjami gluhih in naglušnih ljudi, ki svojega glasu ne morejo uporabljati pri komunikaciji.
Neizkušena oseba lahko preprosto zmede preproste dnevne italijanske kretnje z jezikom, ki ga uporabljajo osebe s težavami s sluhom. Vendar slednji vztrajajo pri priznavanju razlik med državami na državni ravni Italijanski znakovni jezik (Lingua dei segni italiana (Lis)) in preproste kretnje. Zagotavljajo, da je treba vzpostaviti "znakovni jezik", ki bo imel poseben status in ga ne bodo primerjali hitrim kretnjam, ki jih Italijani uporabljajo brez razloga.
Isabella Poggi, profesorica psihologije na Univerzi v Romu, je v svoji raziskavi ugotovila, da Italijani uporabljajo skupno 250 različnih gibov rok.
V intervjuju za BBC je pojasnila: "Znakovni jezik smo sprejeli od Grkov. Ko so prispeli v južno Italijo in kolonizirali Neapelj, so to prakso uporabljali za govor in ostali neznani. Hkrati je znakovni jezik začel dopolnjevati ustni govor."
Italijanske izrazne kretnje so postale predmet preučevanja ne le Italijanov samih, ampak so vzbudile zanimanje tudi v tujini. 
Kaj je vredno le podrobne študije o tej temi, ki je bila objavljena ne tako dolgo nazaj v New York Timesu. Prva knjiga na tem področju je bila "Starodavni izrazi neapeljskih gibov", ki ga je leta 1832 objavil Canon Andrea de Jorio. Pozneje je služil kot gradivo za nastanek Gesture Dictionary.
Kljub temu pa je gluhoslepa družba do takšnih študij skeptična in se sprašuje, kakšno vlogo je v italijanski zgodovini imel znakovni jezik. Poleg tega že dolgo obstaja gibanje, ki zagovarja sprejetje zakona o priznavanju italijanskega jezika znakov. Leta 2001 so na primer aktivisti gibanja dva dni protestirali pred stavbo parlamenta, da bi znakovni jezik dobil enake pravice z ustnim govorom, s tem pa bi gluhi in naglušni ljudje lahko enakopravno sodelovali v družbi.
